Z iskricami v očeh in s ponosom so se na olimpijske igre podali tudi športniki invalidi. Na ta način širša družbena skupnost smatra, da jim omogoča vključenost in doživetje olimpizma. Ampak občutek, da ostajajo na obrobju glavnega dogajanja je vseeno prisoten.  Bi morda vendarle lahko postali del glavnega dogajanja? Model njihovega sodelovanja na enih in edinih olimpijskih igrah se gotovo da razviti. Je pa to del širšega družbenega odnosa do družbenih skupin, ki ima vsaka svojo posebnost. Potrebno je preseganje delitev in iskanje rešitev za njihovo vključevanje v glavni tok dogajanja. Umestitev pa lahko najbolj pospešijo te skupine same. Njihove zahteve po vključevanju lahko utemeljijo s konkretnimi predlogi umestitve in nazorni predstavitvi možnosti prispevka širši družbeni skupnosti. Ta jih sedaj prepoznava predvsem po njihovih zahtevkih in na tem gradi svoj pokroviteljski odnos.

Na enak način je potrebno zastaviti tudi trajnostna prizadevanja. Širša družbena skupnost se do njih sicer pohvalno izraža, nanje pa vseeno gleda kot na ekskluzivnost, ki se napaja iz davkoplačevalskega denarja.  Prav primere takšnega ravnanja, kot so na primer omogočanje izposoje stvari ali prodaja rabljenih knjig in rabljenih oblačil, velja širše in oprto na primere, vztrajno ter domiselno predstavljati javnosti. Najprej pa moramo v to verjeti tisti, ki na tem področju delujemo. Napori za trajnostna prizadevanja bodo obrodili prave sadove takrat, ko bodo postali del ravnanja širše družbene skupnosti. Resnično bodo zaživela, ko bodo s konkretnim ravnanjem vtkana v rutino našega vsakdana.